Get the latest updates in your inbox and sign up for more info!
The children’s rhyme about the coronavirus Is There Something in the Air? (Che cos’è che in aria vola?), written by Roberto Piumini, one of Italy’s most beloved children’s authors, has been translated into Slovenian by Alenka Jovanovski.
Alenka Jovanovski is a poet and translator from Slovenia. Her poems have been translated into Spanish, English, Polish, Italian, Macedonian and Albanian, and have appeared in several anthologies in Poland, the US, Slovenia and Macedonia. She was awarded the annual Slovenian National Prize for best poetry collection, the Veronika 2019, for One Thousand and Eighty Degrees. She translates from contemporary and modern literatures written in English and Italian (Pavese, Calvino, Scego, Prosa, Milani, Kevin Barry) and has published several essays on poetry. She lives in Celje, Slovenia.
Le kaj zdaj to po zraku leta?
Je nekaj, kar mi ni poznano?
Da v šolo hodimo prek spleta?
Razjasnimo si danes zbrano.
Nek virus se ponaša s krono,
a kralj vseh nas gotovo ni,
in človek ni, to čudno ono,
kaj je torej, kar leti?
Neznaten tipček je in mali,
zares prav majčken je hudo,
da bi ga sploh lahko zaznali,
z mikroskopom gleda ga oko.
Strupeni tipček, ah grdoba,
ki sploh ne zna pri miru biti,
vsiljivec je in fejst žlehtnoba,
se sem pa tja želi poditi.
Neviden je in ves lahak,
namere so mu res škodljive,
tak mikromajhen, pa vojščak:
v ljudi vdiral bi nič krive.
Ljudje pa smo v resnici mi,
in jaz in ti, človeštvo celo,
če jaz lahko, lahko še ti,
capina preženimo smelo.
Če kihanje te kdaj sekira,
prisebno kihaj v rokave:
tako se gangsterja blokira,
podobne vse nepridiprave.
Ko vrneš se v stanovanje,
umiti roke – prva stvar:
brž vzemi to na znanje,
pozabi ne, če ti je mar.
In drgni z vodo, drgni z milom,
morda z zobmi se te drži,
falotu s pranjem vzameš silo,
daj splahni dobro, da spusti.
Ko starša sta že spet doma,
direkt pod pipo ju usmeri.
če roke sta si umila oba,
pohvali ju v enaki meri.
S prsti nič se ne dotikaj
ne ust, ne nosa, ne oči:
to ni trapasta omika,
za sebe vsakdo s tem skrbi.
Včasih kdaj ljudi srečuješ,
tedaj je bolje nárazen ostati,
brez da z njimi se rokuješ,
se da veselo klepetati.
Poljub ali objem? Pozabi,
dokler lump tod pohajkuje.
Poljub naj, objem naj vabi,
ko tip dokončno odpotuje.
Če kdo zdaj sebe zamaskira,
to ni nova pustna moda,
ni ropar in domov ne vdira,
grozi ti ne, ker ni povoda.
Njegova maska ljubezniva
samo filtrira ustno sapo:
in podli virus to ovira,
da ne opleta z zlobno šapo.
Dokler pa ta grdavš presneti
nevaren se povsod potika,
a hočem, da me preseneti?
Doma ostajam, šlus, pa pika.
Se sliši čisto neverjetno,
da šolska vrata so zapeta,
dokler povsod po zraku fletno
ta tipček gre pa leta.
In kaj s prijateljčki, z družino?
Doma tičiš zdaj kar naprej,
prikliči v svojo jih bližino:
zaslon prižgi – tu so, poglej.
Če z nekom radi se imamo,
od daleč skrbno ga podprimo,
z besedo srčno skozi osamo
lahko smo skupaj – in bo mimo.
Beseda majhno je darilo,
je seme, ki si ga delimo,
lepoto bo nekoč rodilo
v njih, ki dobro jim želimo.
Naj jaz ga, ti in vsi ljudje
premagamo zares do konca,
odvratni ta falot bo šel,
če mi v zavedanju smo sonca.
Ko vsi prerasli bomo to,
kar nas trdo preizkuša,
naučimo skupaj se, kako
živi naj možna, modra duša.
